Nekoč je živel polbog Frnofelj, ki je imel nadnaravno moč – postal je lahko neviden. Zaradi njegove nadnaravne moči so ga ljudje sovražili, ker jih je vedno izzival in se nato skril. Imel je navado kmetom na tržnici krasti hrano, po morju oropati ladje in na kopnem ljudjem krasti konje. Vendar ga nihče ni nikoli ujel ali premagal.
Nekega dne, ko so se vaščani ponovno razjezili nad Frnofljem, saj jim je ukradel deset najlepših konjev. Odločili so se prositi Peruna, veličastnega boga vesolja, za pomoč. Da bi se mu prikupili, so mu prinesli najlepše darove in rekli: »Veličastni Perun, usmili se nas in reši nas zlobnega Frnoflja, ki nam želi vse vzeti in ki nam ne da več v miru živeti!«
Prebrisan Frnofelj je bil Perunu že dobro znan in že dolgo se je bog vesolja poigraval z mislijo, da bi ga kaznoval. Tako je obljubil vaščanom, da ga bo ob naslednji priliki vzel v roke.
Prišel je dan, ko se je Frnofelj spet malo dolgočasil, zato je sklenil, da se bo potepal po morju in poskusil oropati kakšno mimoidočo ladjo. Ravno ko se je pripravljal na napad, je Perun z globokim glasom dejal: »Ne boš mi ušel, uničil te bom za vedno!« Nato ga je z svojim trizobom visoko dvignil nad morjem, povzročil ogromen val.
A Frnofelj se mu je samo posmehoval in dejal: »Ah, ti si samo ena morska deklica!« Takrat se je Perun dvignil in priklical tako močno nevihto in potres, da je Frnofeljeva ladja za vedno izginila v morski globini.
Vida, boginja sreče, je vaščanom prenesla dobro novico o Frnofljevi smrti, in vsi polbogovi, ki so izvedeli za to kazen, se niso nikoli upali upirati ali užaliti boga Peruna, saj so vedeli, da neprimerno dejanje in vedenje vodita v smrt.
Patrik Bilčar, 8. b
