Nekega dne je v puščavskih krajih primanjkovalo vode. Tako zelo močno so bila tla izsušena, da so popokala in nastale so velike luknje. Prebivalci v tamkajšnih krajih pod Triglavom so bili obupani, saj so imeli veliko posejanih pridelkov, a nič ni raslo, ker je primanjkovalo vode. Bila je taka suša, da niti trava ni rasla.
Iskal sem rešitev, da bi prebivalcem pomagal, čeprav sem bil rešitev sam. Le jaz sem lahko pomagal ubogim, obupanim prebivalcem, saj sem bog Perun, bog groma, dežja in plodnosti, bog vesolja. Nekaj dni sem opazoval, kaj se dogaja in videl, da ni nobenega napredka. Prebivalci so obupali nad pridelki, za katere so veliko garali. Bilo je veliko družin, ki so bile zelo odvisne od pridelanega. Odločil sem se, da bom nad puščavske kraje, kjer so potrebovali vodo za svoje pridelke, poslal črne oblake in ne sivih. V črnih oblakih je bilo toliko vode, da bi se lahko napolnilo veliko jezero. Ljudje so posedali v senci, ker je bilo sonce premočno, nato pa se je začelo temniti, saj so moji oblaki počasi prehajali nad njihove kraje. Začele so padati drobne, hitre kapljice. Otroci so se razveselili, bili so tako veseli, da so začeli skakati po lužicah, kjer so nastajale. Vedno več kapljic je padalo, pridelki pa so dobili vodo, ki so jo potrebovali. Dež je padal in padal, vedno več in močneje. Ljudje so bili tako veseli, da sem jih tudi jaz z velikim veseljem gledal, kako nasmejani so in kako na poljih obdelujejo svoje pridelke. A pojavila se je težava, ko me je Svarog, bog sonca, začel odrivati in zopet je zasijalo zelo močno sonce, ki je zemljo zopet izsušilo. Pogovoril sem se z njim in razložil sem mu, koliko lačnih ust je odvisno od mene, ki dajem dež in njega, ki daje sonce. Tako sva se dogovorila, da bova naredila zmešnjavo in ljudem pokazala s pisanimi barvami, kako vesela sva, da pridelki zelenijo. Zmešala sva barve narave in jih v loku poslala nad kraje. Poimenovala sva jo Mavrica. Ljudje so dobili pridelke, za katere so veliko garali, jaz in Svarog sva ustvarila Mavrico.
Največje veselje mi je bilo opazovati otroke, ki so bili veseli, ko so opazovali v svojih krajih Mavrični lok.
Enis Šabić, 8. b
