V  petek, 3. 9. 2021, smo se 8. in 9. razredi povzpeli na hrib Sveti Jošt. V dolino smo se pripeljali z avtobusi, tam odložili 9. razred, mi pa smo pot na hrib začeli malo višje.

Do vrha smo potrebovali približno 50 minut, hodili pa smo po Sodarjevi poti mimo Kapelice na Puščavi. Na vrhu smo imeli zasluženo pavzo pri Koči na Joštu. Pojedli smo svoje malice, se malo pogreli na soncu, nekateri pa smo si privoščili tudi sladoled.

Na poti nazaj v dolino smo hodili lažje in hitreje. Jaz in tri moje sošolke smo se po nekaj časa oddaljile od vseh razredov, zato smo nekaj časa hodile same. Potem nas je dohitela učiteljica Jasna z manjšo skupino deklet, ki so hodile v malo počasnejšem tempu. Padle smo v pogovor z učiteljico, nekaj časa kasneje pa smo se oddaljile tudi od njih. Po poti nazaj do doline, kjer nas je čakal avtobus s celim razredom razen nas, smo se veliko nasmejale, se pogovarjale in tudi malo padale. Proti koncu smo zavile na pot, za katero smo kasneje ugotovile, da je napačna, zato smo šle nazaj do križišča, kjer smo zavile na pot ter počakale učiteljico Jasno. Ta nam je pokazala pravo pot in že smo bile pri avtobusu. Naša razredničarka učiteljica Polona, ki je bila zaskrbljena, kje smo bile, je prišla do nas in nas poslala na avtobus, kjer pa nas je čakal cel razred. Čakali so nas približno 10–15 minut zato so nam zaploskali.

Potem smo se peljali nazaj v Šiško, v šolo. Ko smo prispeli, smo v jedilnici prevzeli sladoled ter odšli dom.

Ajda Kaučič Žuvela, 8. a

Bil je lep petkov sončen dan, ko smo se z avtobusom odpeljali na Jošt. Med vožnjo smo si ogledali Stražišče. Na vznožju smo se postavili v vrsto po dva in dva. Hodili smo 50 minut. Na vrhu smo si lahko kaj kupili in se osvežili v bližnjem lokalu. Ko smo hodili dol, smo se obmetavali s storži .Dva moja sošolca sta dobila storž v glavo, tako da smo se smejali skoraj celo pot.

Emman Šabotić

 

Dostopnost