Ko sem letos stopila v šolo, je bil to prav poseben občutek. Zadnji prvi šolski dan na tej šoli! In spomin se mi je vrnil devet let nazaj.
Prvi šolski dan, novopečeni šolarji, vznemirjenje, strah … Vse to začutiš, ko vstopiš prvič v šolo. Vse naokrog nove stvari, novi prijatelji, starejši učenci, učitelji, razredi, omarice … Svet se ti razširi od vrtca do šole. Ampak to ni še nič! Ko se začneš učiti, se ti zdi, kot da hodiš po hodniku, polnem zaprtih vrat, ki jih odpiraš. In odmori, druženje. Vse je tako novo, vznemirljivo, malo strašno.
V teh letih, ki so se na videz vlekla in vlekla, so se prijateljstva razdirala pa spet začenjala. A ko danes pogledaš nazaj, vidiš, da je vse minilo precej hitro. En trenutek stopaš prvič v šolo, kmalu zatem že bereš pa računaš, spoznavaš svet, tečeš, se smejiš, prepiraš … pa spet hodiš po neskončnih hodnikih.
In kar naenkrat si že v zadnjem letu. Veš, da te čaka naporno leto, a tudi zabavno, saj je zadnje. Vsak trenutek izkoristiš, zato se učitelji jezijo zaradi klepetanja. Popraviš odnose s sošolci, se več družiš, se še malo učiš … in komaj čakaš na konec. Za tabo je vendar dolgih devet let. To je res veliko časa! In kljub vsemu so bila ta leta lepa …
Zato šola zdaj diši po koncu. Vsi naši vonji so se vpili vanjo. Naši spomini so zdaj tudi njeni. Lepi in grdi. Zabavni in dolgočasni. Vse naše potegavščine so del nje. In del nje bojo tudi, ko ne bo na šoli nobenega več, ki bi se nas spominjal. In tudi šola bo za vedno del nas. Konec koncev smo v njej preživeli več kot polovico svojega življenja.
Lada Eniko, 9. b
